SLAVIM torej sem - Svetnikov mesečnik o slavljenju

Arhiv vseh člankov >

APRIL/MAJ 2008


IZ OBLIČJA V OBLIČJE
Zakaj in kako slavimo

Petje pesmi je le majhen del tega, kar je dejansko slavljenje. Na kratko bi lahko rekli, da je naše slavljenje bolj povezano z odnosi, delom, vsem našim početjem čez cel teden. To je naše slavljenje. Ampak vseeno se bomo tokrat osredotočili bolj na te trenutke, ko se zberemo skupaj in slavimo s pesmimi. Kaj sploh je to, kar počnemo? Kaj pomeni, ko vas na začetku povabimo, da bi skupaj slavili? Kako je to povezano z našim vsakodnevnim slavljenjem?

"Nič hudega, ni bilo zate"
Zakaj vso to petje? Iz dveh razlogov. Prvič in prvenstveno – to je ZA BOGA. To je zanj. Slavljenje je naš instinktiven odgovor našemu Bogu. To nam naroča tudi Sveto pismo. Znan angleški krščanski predavatelj in pisatelj J John pravi, da tistemu, ki reče, da ni imel kaj dosti od slavljenja, odgovori, da to ni nič hudega, ker slavljenje tudi ni bilo namenjeno njemu. Je za Boga! Če začnemo gledati, kaj vse Bog dela za nas in kdo je on, se začnemo čuditi. Naslednji korak je, da pomislimo, da bi se mu lahko zahvalili in mu povedali, kako velik je in kako ga imamo radi. Pravzaprav je podobno, kot izkazujemo ljubezen ljudem. Z dejanji, pozornostmi in gestami. Vedno znova, vsak dan, večkrat dnevno. Delno gre pri slavljenju za vsakodnevno aktivnost, služenje Bogu na kakršenkoli način pač lahko. Po drugi strani pa je slavljenje tudi izražanje naše ljubezni in občudovanja Boga. Naša pesem pomeni »ljubim te«. Je za Boga.

Redno centriranje naših gum in misli
Drugi razlog, zakaj slavimo: slavimo tudi, ker je ZA NAS. Ampak na drugačen način. To je pravzaprav tipično za Boga: kar je zanj, se obrne tudi v naše dobro. Tipično za njegovo dobroto. Eugene Peterson je rekel, da je slavljenje strategija, s katero prekinemo našo preokupiranost s samim sabo. Se tudi vam kdaj zgodi, da mine dan ali celo teden brez da bi Bogu posvetili misel? Žalostno, ampak tako se zgodi. Slavljenje pa je priložnost. Toliko večja priložnost, če je na voljo reden termin za slavljenje. Da se lahko spomnimo, kdo vodi vse to. Da se spomnimo, da se ne gre samo zame, ampak da je bistven On. Da se vsaj za kratek čas osredotočimo na našega Stvarnika. To nam osvežuje življenjsko perspektivo. Tako kot damo gume centrirati ob zamenjavi, tako je slavljenje redna priložnost, da se 'nacentriramo' na Boga. Torej slavljenje je za Boga, ampak na poseben način tudi za nas.

Preden začnemo
Dve stvari sta, ki jih lahko storimo že preden prispemo na slavljenje. Bodimo odločeni in bodimo hvaležni. Včasih ne moremo zares slaviti. Se vam to nikdar ne zgodi? Razlogov za to je lahko več, ampak vsaj eden je precej pogost: da smo 'iz vaje'. Pridemo 'hladni', nepripravljeni, da bi v nas 'zagorel ogenj'. Pridemo prazni in upamo, da nas bo to slavljenje duhovno napolnilo, da bomo lahko delali svoje stvari dalje in zdržali do naslednjega slavljenja ali maše. Ampak tisto, kar v resnici napolni naše srce, je hvaležnost. Poskusimo. Pomaga, če si tudi čez teden doma vzamemo par minut za to. Lahko si pomagamo s psalmom, ali pa začnemo z zahvaljevanjem za drobne stvari v našem življenju. Preden začnemo prepevati, lahko v tišini položim vse pred Boga in se zahvalim. In s tem nadaljujemo tudi med petjem.

V kratkih hlačah na poroko
V slavljenju bodimo takšni, kot smo. Najboljši stil slavljenja je naš stil slavljenja. Zame moj stil, zate tvoj. Tak stil, da lahko zares slaviš. Poleg tega pa se mora slavljenje ujemati s tistim, ki ga slavimo. Naše slavljenje ne sme preveč izražati tega, kako se mi počutimo tokrat, ampak mora izražati, kakšen je Bog. To je slavljenje v resnici, o čemer govori Jezus (prim. Jn 4). Da slavimo resnico o Bogu. Zato je primerno, da slavimo živahno, z življenjem, veseljem, ustvarjalnostjo… S slavljenjem ne izražamo, kakšni smo mi (ker je jasno, da imamo dobre in slabe dneve), ampak kakšen je Bog. Če pogledamo v Sveto pismo, kako je slavilo izvoljeno ljudstvo, vidimo, da so slavili s celimi telesi in zelo strastno: z glasbo in petjem (OK, to še gre), z glasnim vzklikanjem, z dvignjenimi rokami, s priklanjanjem, s poklekovanjem, s plesom, s ploskanjem… V Svetem pismu je jasno, da slavljenje ni samo stvar naših misli in ust, ampak celega telesa. Lahko se vprašamo, ali je to samo zaradi drugačnega kulturnega okolja in so Izraelci v tistem času pač imeli navado vse izraziti na tak način, mi danes pa smo bolj zadržani in nam tega ni treba. Kaj pa takrat, ko sem sam v sobi? Mi je kaj drugače do tega, ko me noben ne more videti? Kakorkoli že, dobro se je zavedati, da smo pri slavljenju včasih tudi poklicani biti bolj energični in strastni, in ne samo da smo, taki kot smo. Ker Bog je vedno isti. In naša naloga ni, da Boga znižamo na raven našega trenutnega počutja, ampak da ga slavimo takega, kot je, in to na najbolj primeren način. Tako, kot če nas nekdo povabi na praznovanje in se skušamo primerno obleči – razlika je, če si povabljen na poroko ali na piknik. Kako bi bilo, če bi prišel na prijateljevo cerkveno poroko v športnih kratkih hlačah? Lahko bi izpadlo celo žaljivo. No, podobno je s slavljenjem Boga (ni najboljši primer, lahko pa vendarle pomaga). Poleg tega ta naša iskrenost slavljenja s celim telesom in dušo odganja otopelost. Če še ne veste, otopelost je zelo razširjena 'bolezen' v Cerkvi. Nalezljiva in smrtonosna. Verjetno se strinjate. No in tu imamo zdravilo ;)

Kaj se je zgodilo na misijonu?
In še ena pomembna stvar. Med slavljenjem bodimo v pričakovanju. Slavljenje je dinamično, Bog je med nami, Bog je na delu, v Njegovih rokah je moč spreminjanja src. Za spodbudo se spomnimo nekaj dogodkov, ki so zapisani v Svetem pismu. Izaija v srečanju z Gospodom najde odpuščanje in moč, da mu odgovori »Tukaj sem, pošlji mene!« (Iz 6,1-8). Obzidje mesta Jeriho se je porušilo, ko so ga Izraelci s skrinjo zaveze obkolili, kričali in igrali na rogove (Joz 6). Pavel in Sila sta bila rešena iz ječe, ko sta ponoči slavila (Apd 16). Mojzesu je žarel obraz, ko se je vračal s Sinaja, kjer se je pogovarjal z Bogom. Koža mu je tako žarela, da so se mu Izraelci bali približati (2Mz 34,29-35). In zdaj sem se spomnil še enega zelo podobnega dogodka, ki sem ga doživel sam. Ko smo se vračali z nekega misijona, ki smo ga zaključili s slavljenjem pred Najsvetejšim, smo se srečali s prijateljem, ki ni bil z nami (in tudi sicer ne gre prav pogosto v cerkev). In naslednji dan me je ta prijatelj vprašal, kaj se je zgodilo na misijonu, da smo imeli tako neverjetno energijo, da smo kar žareli. Mi tega seveda nismo videli – tudi Mojzes ni :). Da ne bo slučajno narobe razumljeno, naš namen ni, da bi nam žareli obrazi, lahko pa je kaj takega stranski produkt slavljenja in znamenje Božje bližine. Ampak tudi brez tega je Bog tukaj in naš cilj je, da z njim v intimnosti preživimo te trenutke (običajno v drugi polovici slavljenja). To je bistveno. Kajti od daleč nas lahko Bog samo prevzame, od blizu pa lahko tudi deluje. V slavljenju mora biti prostor za tišino, za osebno molitev. Izkoristimo te trenutke. Dajmo priložnost Gospodu, da deluje. Na zadnjem albumu Kirka Franklina je en presenetljivo rockerski komad »Be still and know that I am God«. To je iz Psalma 46 in v slovenščini zveni takole: »Odnehajte in spoznajte, da sem jaz Bog, vzvišen med narodi, vzvišen na zemlji.« Tako, s tem bom končal, spodaj si lahko poslušate omenjeni komad in se vidimo na naslednjem slavljenju! Da se zahvalimo Bogu, da se ponovno 'nacentriramo', da preženemo otopelost, da prisluhnemo Bogu, da smo z Njim iz obličja v obličje in da lahko On v tišini spreminja naša srca.

Tadej Vindiš,
delno po nedeljskem nagovoru Archie-ja Coates-a 27.11.2005 na Holy Trinity Brompton, London


AUDIO/VIDEO posladek

Martyn Layzell - I Stand In Awe (LIVE)


Kirk Franklin feat. Toby Mac - I am God (tak se to čuje, če se dva raperja spravita pet :)



Arhiv vseh člankov >

V sodelovanju s:
 

© 2002-2008 Svetnik. Javna uporaba vsebin dovoljena s pridobljenimi pooblastili avtorjev. Optimizirano za IE5 in MF1. Avtor in urednik: TadejV.