SLAVIM torej sem - Svetnikov mesečnik o slavljenju

Arhiv vseh člankov >

MAREC 2008


MOJ PRIJATELJ DELA ČUDEŽE
Spodbudno razmišljanje o molitvi

100% uslišane molitve Apačev
Predstavniki indijanskih plemen Navaho, Hopi in Apače so se pogovarjali, kako zelo so bile uslišane njihove molitve. Navaho je rekel: »Veste, mi molimo za ozdravljenje in v polovici primerov bolnik ozdravi.« Hopi je rekel: »Mi Hopiji molimo za dež in v dveh tretjinah primerov je naša molitev uslišana.« Končno je spregovoril Apač: »Mi Apači imamo vsak dan obredni ples vzhajajočega sonca in sonce vedno vzide.« Molitev ni v tem, da mi Bogu vsiljujemo svojo voljo, ampak je bolj prošnja, da mi sprejemamo njegovo voljo. To je le en pogled... Je pa še veliko več kot prošnja.

Ti tudi nič več ne čutiš?
Predstavljajmo si, da srečamo nekega človeka, s katerim hočemo stopiti v stik. Fanta oziroma punco. Če že imate to izkušnjo, bo toliko lažje. Torej, v začetku je vse zelo zanimivo in vznemirljivo, ker je novo. Nenehno razmišljamo o tem. Na začetku se nam ni potrebno toliko truditi, saj imamo visoko motivacijo. Potem se bolje spoznamo in postanejo stvari samoumevne. Ni več tistih iskric, ki so bile na začetku, stvari se umirijo. Moramo se odločiti in živeti svojo odločitev. Naš odnos do partnerja ni (oziroma naj ne bi bil) odvisen od počutja. Ali pa v stilu, če nisem več zaljubljen, potem to ni to... Podobno je v odnosu z Bogom. Po določenem času tudi pri sveti maši in v molitvi ne čutimo več tistega vznemirljivosti in svežine kot na začetku (to bi najbrž najlažje potrdili tisti, ki so se kasneje spreobrnili). Lahko da ne čutimo prav nič več. Ampak bistvo je odločitev. Kot je odločitev ljubezen, je tudi vera.

Še enega mastnega, prosim!
Kanibal pri molitvi: "Ti ljubi Bog, ti edini na svetu, pošlji mi še enega mastnega in mesnatega misijonarja, kakršen je bil tisti, ki me je naučil moliti!" Molitev lahko začnemo gledati širše – kot odnos. To ni le prošnja in zahvala. Kot ni odnos med dvema človekoma le to, da kaj naredita drug za drugega. Odnos postane, ko se spomnimo na sočloveka, ko se obiskujemo, ko se zaradi drugega tudi stvarem odrekamo, ko si izkazujemo pozornost, ko si zaupamo, ko povemo drugemu, kaj je v nas samih, ko drugega poslušamo, ko nam ni vseeno, kaj drugi misli, počne... Vse te stvari pa bogatijo odnos, ga poglabljajo. Tako med ljudmi, kot tudi z Bogom. Torej lahko gledamo na molitev kot na odnos z Bogom.

Na 4 oči (in 4 pesti)
Kot fant in dekle ali dva prijatelja ali mož in žena potrebujeta čas drug za drugega, za rast odnosa. Tako ga potrebujemo tudi mi z Bogom. Da smo ena na ena. Če se človek želi s sočlovekom pogovoriti, potrebuje mir – odideta na kavo, v tišino in ne v glasen lokal, kjer se ne moreta slišati. Vedno si je treba vzeti čas, tudi za Boga in se zavedati, da moramo sami poskrbeti, da nas okolje ne moti... Brez osebnosti in v hrupu tudi med ljudmi odnos ne more rasti. Hkrati pa vsak par bogatijo tudi skupnosti ali skupna doživetja v družbi, ki popestrijo, pomagajo, vzpodbujajo... Torej je pomembno oboje – osebna in skupna molitev. Tam Boga spoznamo še v drugi luči, lahko vidimo, kaj je naredil za druge, in lahko povemo, kaj je naredil za nas. Da rastemo v skupnosti in Njegovo nesebično ljubezen ne držimo le zase.

Nihče nima takega odnosa z Bogom kot ti
Če je vsak odnos med dvema človekoma edinstven in neponovljiv, je odnos z Bogom še bolj edinstven. Vsak ga gradi na svoj način, ali s slavljenjem, meditacijo ob odlomkih Sv. Pisma, pogovoru z Njim skozi cel dan, obiskom Sv. maše, molitvijo rožnega venca, s prošnjami, zahvalami, postom, romanji, duhovnimi vajami, razmišljanjem, vsakodnevnimi žrtvicami ali s kombinacijo vsega naštetega. Nič ni boljše ali slabše. Dobro je vse, v čemer rastemo v odnosu z Bogom. Naš odnos je edinstven! Naj bo v tej edinstvenosti tudi kvaliteten. Kot imajo odnosi do prijateljev svoje interne »fore«, ki še bolj povezujejo, jih imamo lahko tudi mi z Bogom. Ima dober smisel za humor. Zakaj se ne bi smejali skupaj ;).

Prijatelj, ki dela čudeže in ni David Copperfield
Molitev je seveda mnogo več kot odnos med dvema človekoma. Ljudje smo lahko slabe volje, se nam ne da... Bog pa je vedno pripravljen, odpušča, sprejema. Veliko nam lahko da, kar ljudje drug drugemu ne moremo. Ozdravlja rane, odpušča grehe, rad nas ima takšne kot smo, a vseeno preveč, da bi nas pustil take kot smo. Kdo pa si ne bi želel imeti prijatelja, ki nam resnično želi le dobro, vedno stoji ob nas? Kdo si ne bi želel imeti prijatelja, ki lahko dela čudeže, nam spreminja srce in življenje na bolje? Zakaj se ne bi bolj trudili za odnos z Njim – za molitev?

Saša Štukelj


VIDEO posladek

Delirious? - What a friend I've found (LIVE)


Israel & New Breed - I am a friend of God (LIVE)


Paul Baloche - Without You (LIVE)


Arhiv vseh člankov >

V sodelovanju s:
 

© 2002-2007 Svetnik. Javna uporaba vsebin dovoljena s pridobljenimi pooblastili avtorjev. Optimizirano za IE5 in MF1. Avtor in urednik: TadejV.