SLAVIM torej sem - Svetnikov mesečnik o slavljenju

Arhiv vseh člankov >

NOVEMBER 2006


SLAVIM, TOREJ SEM

Intervju z angleškim producentom in voditeljem slavljenja Andyjem Piercyjem

Ekskluziven intervju z Andyjem Piercyjem, enim izmed najbolj priznanih voditeljev slavljenja, ki je marca 2006 vodil usposabljanje v Ankaranu.
Andy ima 30 let izkušenj v vodenju slavljenja, glasbeni produkciji (Delirious, Matt Redman, Graham Kendrick, Tim Hughes), pisanju pesmi in v profesionalni glasbi (After The Fire, turneje s Queeni, ELO, Van Halen...). www.andypiercy.com

Andy, kaj je to slavljenje in zakaj naj bi slavili?

Prvič, slavimo zato, ker je Bog vreden vsega slavljenja. In drugič, Bog nam najprej naroča, naj ga ljubimo kot Boga nad vsemi drugimi bogovi. Kot je rekel Erazmus, so vse definicije nevarne. Če poskušam kljub temu definirati slavljenje, bi rekel, da je slavljenje dajanje vse vrednosti Bogu. Ampak slavljenje je po svoje nedosegljiv cilj, nikoli ga ne moremo popolnoma doseči. Bog pa nam vendarle naroča, naj ga poskušamo slaviti in govoriti, kako je vreden. Kot ljudje smo bili ustvarjeni, da slavimo. Slavljenje je nekaj, kar je vgrajeno v nas, je del našega bitja, da slavimo. Descartes je rekel, »mislim, torej sem«, resnica pa je »slavim, torej sem«. Pravo vprašanje je potem, ali bomo slavili Boga ali ne. Dejstvo je, da če ne bomo slavili Boga, bomo nujno slavili nekaj drugega, ker smo ustvarjeni, da slavimo. Zato je pomembno, da si prizadevamo slaviti Boga samega, ker je edini res vreden pravega slavljenja.

Zakaj naj bi slavili z glasbo, s petjem?
Dobro vprašanje. Večkrat sem slišal, da je bila Cerkev rojena med petjem. Brez dvoma je v Novi zavezi veliko odlomkov, kjer vidimo pojočo Cerkev. Peli so tako zelo, da jih sv. Pavel v pismih celo okara, da preveč pojejo. In v Stari zavezi so psalmi, kjer David opogumlja, naj Bogu pojemo slavo. Resnica je, da se zgodi nekaj posebnega, ko skupaj pojemo, posebno še, ko pojemo slavo Bogu. Od vseh oblik umetnosti je to edina, ki nas poveže v en sam glas. Če samo recitiramo skupaj, ali beremo poezijo, učinek ni enak. Ko pa se besede povežejo z glasbo, se naša srca dvignejo skoraj do nebes. Seveda je glasba lahko uporabljena tudi v druge namene. Ampak ko je glasba kombinirana z našim slavljenjem Boga, postane nekaj enkratnega, posebnega. Sv. Avguštin je rekel, »kdor dobro poje, dvakrat moli«. Mislim, da je govoril o tem, da se zgodi nekaj prav posebnega, ko skupaj pojemo Bogu. Nam kot občestvu omogoča, da skupaj v en glas slavimo Boga.

Kakšna je razlika med sodobno glasbo in sodobno slavilno glasbo?
Mislim, da je ena izmed glavnih razlik v tem, da je sodobna glasba v splošnem namenjena nastopom. En človek nastopa številnemu občinstvu. Sodobna slavilna glasba pa, četudi lahko gre za podoben stil, je nastop oziroma prepevanje vseh prisotnih enemu samemu – Bogu.

Kaj menite o sodobni slavilni glasbi v Cerkvi?
Menim, da je to zelo zdrava stvar. Menim, da smo na prehodu v zelo zanimivo glasbeno obdobje. Gre za pomembno sredstvo za izražanje slavljenja in navdušenja nad Bogom za mlade ljudi danes. Pa ne samo za mlade, za vse. David v psalmih poudarja, naj zapojemo Bogu novo pesem. Nikoli ne reče, naj zapojemo staro. Danes včasih pozabljamo, da je bila vsaka oblika glasbe enkrat nova. Vpeljava novih glasbenih oblik je v Cerkvi vedno naletelo na nasprotovanja. Ampak čez čas postane splošno sprejeta. V tem pogledu je sodobna slavilna glasba del te bogate tradicije. Razumem pa, da se v Cerkvi nekateri bojijo, da je ta glasba preveč lahkotna, ali da nekatere nove pesmi ne vsebujejo tolikšne teološke globine kot starejše. Ampak mislim, da smo v obdobju rasti in se te stvari dejansko spreminjajo. Kot Cerkev pogosto pozabljamo na starejše pesmi, ki so bile napisane v preteklosti, a se niso obdržale. Zgodovina je preživela samo najboljše med njimi. Menim, da se bo enako zgodilo tudi s sodobno slavilno glasbo, slaba glasba bo odpadla, dobra pa bo ostala. Zato je pomembno, da sodobna Cerkev sprejme to novo obliko slavljenja, ampak seveda ne namesto čudovite glasbene tradicije. Cerkev mora objeti to svojo bogato tradicijo glasbe. Marsikateri sodobni ustvarjalec slavilne glasbe se ozira na preteklost in črpa iz tega bogastva Cerkve. Mislim pa, da se Cerkev izpostavlja tveganju, če bi ignorirala sodobne oblike slavljenja. Mladi ljudje najdejo odlične načine izražanja svoje ljubezni do Boga. To bi se moralo spodbujati znotraj Cerkve, sicer bi se ta sodobna oblika ločila od Cerkve, kar bi bila katastrofa. Na sodobno obliko slavljenja tudi ni dobro gledati kot samo na pristop, ki pritegne mlade generacije, kot neke vrste nova moda. Na ta način bi ta oblika glasbe zgubila svojo pravo vrednost. Za Cerkev je pomembno, da spozna, da smo v novem obdobju. Bog je po svojem Svetem Duhu izgleda povsod po svetu na delu, zgodovina pa nas uči, da je vsako tako večje delovanje Svetega Duha povezano z novimi oblikami glasbe. Bilo bi čudovito, če bi bili temu priča tudi danes.

Kako pa gledate na slovenske izkušnje s slavilno glasbo?
Nisem bil dolgo tukaj, ampak po treh dneh druženja z glasbeniki iz cele Slovenije, sem videl strast za Boga in željo pomagati odkrivati Boga tudi drugim. Zdi se mi, da so stvari zdrave. Razumel sem, da Slovenci radi pojete in imate bogato cerkveno glasbeno tradicijo. Če bo Cerkev omogočila, da bo sodobni način slavljenja brstel pod njeno streho, bo to gotovo vplivalo na celo deželo in celo na sosednje države. To bi omogočilo, da bi bil tukaj Bog slavljen na zelo zanimiv način. V tem pogledu sem zelo vesel za Slovenijo. Zame je bil velik privilegij, da sem lahko delal s temi mladimi. Prišel sem, da bi jih učil o slavljenju, ampak ob odhodu imam občutek, da sem se jaz naučil še več.

Intervjuvanec: Andy Piercy
Intervjuvala: Tadej Vindiš in Mitja Mivšek

Arhiv vseh člankov >

V sodelovanju s:
 

© 2002-2007 Svetnik. Javna uporaba vsebin dovoljena s pridobljenimi pooblastili avtorjev. Optimizirano za IE5 in MF1. Avtor in urednik: TadejV.