SLAVIM torej sem - Svetnikov mesečnik o slavljenju

Arhiv vseh člankov >

OKTOBER 2007


6 VREDNOT
Da bo naše slavljenje Bogu všeč

Kaj želimo doseči pri slavljenju z glasbo? Zakaj vodimo slavljenje tako, kot ga vodimo? Kaj je tisto, za kar se nam vnema srce? Lahko rečemo, da so bistvenega pomena vrednote, ki so za tem, kar počnemo. Stil in način lahko variirata, vrednote pa morajo biti jasne in premišljene. Slavljenje, kot ga želi naš nebeški Oče, je:

1. Kristocentrično
Poglejmo, kako zgleda slavljenje v nebesih. Opisano je v 5. in 6. poglavju Razodetja. Koga vse imamo tam? Štiri živa bitja brez prenehanja govorijo: »Svet, svet, svet, Gospod Bog, vladar vsega, ki je bil, ki je in ki pride!« Štiriindvajset starešin meče vence pred prestol in moli: »Vreden si, naš Gospod in Bog, da prejmeš slavo, čast in moč, ker si ustvaril vse reči, po tvoji volji so bivale in bile ustvarjene.« In potem še desettisočkrat deset tisoč in tisočkrat tisoč angelov, ki so z močnim glasom slavili. Vau! Ampak to še ni vse. Kdo je tisti, ki je središče njihovega slavljenja? »Na sredi med prestolom in štirimi živimi bitji ter starešinami je stalo Jagnje.« (Raz 5,6) Naj bo Jezus, Božje Jagnje, središče našega slavljenja. Pavel pravi, da je bilo vse »ustvarjeno po njem in zanj« (Kol 1,16). Naj bo torej naše slavljenje kristocentrično. Bodimo pozorni na to, ker se lahko zelo hitro in neopazno zgodi, da središče našega slavljenja postane kaj drugega (glasba, zabava, ego,…).

2. Vodeno od Svetega Duha
Generalni vodja slavljenja je Sveti Duh. No, vsaj naj bi bil. Za tem moramo težiti. Sveti Duh je tisti, po katerem se nam razodeva Jezus in preko Jezusa lahko slavimo Očeta. Ameriški teolog Richard Foster je napisal, da lahko uporabimo vse možne tehnike in metode, imamo najboljše možno bogoslužje, ampak ne slavimo Boga, dokler se Sveti Duh ne dotakne naših duš. Voditelji slavljenja imamo dve možnosti, kako bomo vodili: s samoiniciativo ali odgovorom. Iniciativnost je na večini drugih področij zaželena (tako se vsaj meni zdi), pri vodenju slavljenja pa se največkrat odraža na način, da forsiramo ljudi, da jih silimo v slavljenje in se trudimo, da bi se 'nekaj' zgodilo. Veliko bolj modro kot iniciativa in vodenje iz lastnih moči in sposobnosti je odgovarjati na to, kar dela Sveti Duh. Tako mu damo možnost, da on pelje ljudi v slavljenje, da on prižge ogenj v njihovih srcih, da on zdravi. Česar pa mi itak ne moremo, torej se nam po domače povedano splača sodelovati s Svetim Duhom. To ni samo teorija, govorim tudi iz lastnih izkušenj – kar nekaj negativnih in hvala Bogu tudi nekaj pozitivnih :).

3. Resnično
Ljudje pogosto prihajajo v cerkev utrujeni, izčrpani, raztreseni, potolčeni… Pustiti jim moramo svobodo, da so v slavljenju iskreni in resnični. Bog ne želi, da bi se pretvarjali. Življenje je včasih težko, ampak Bog je vedno dober. Če se zavedamo Božje dobrote ne glede na vse, če smo pristni in odkriti do Boga, najdemo pravo upanje in oporo.

4. Intimno
Jezus pravi: »Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta.« (Jn 15,15) Poklicani smo v intimno prijateljstvo z Bogom. Ne samo da ga ljubimo in spoštujemo na daleč, ampak smo povabljeni, da se mu približamo. Čudovita resnica! Bistvena za naše slavljenje. Bog nas kliče v intimno srečanje z njim, vsakega izmed nas. Zato tudi ne pojemo le o Bogu, ampak pojemo Bogu osebno.

5. Občutljivo
Voditelji slavljenja moramo imeti občutek za tiste, ki jih vodimo. Da nismo agresivni, ampak vodimo nežno in z ljubeznijo. Lahko bi rekli z »ljubeznivo avtoriteto«. Včasih je seveda težko, posebno še takrat, ko ljudje potrebujejo zelo veliko časa, da 'padejo not'. Če nas to dela nestrpne in jezne, je pač to še eno fajn področje za naše oblikovanje. Prosimo Boga, da nam da ljubezen za ljudi in da nas uči občutljivosti za ljudi. Tako jih bomo lažje začutili, kje so in jim pomagali vstopiti v slavljenje.

6. Tako, ki preobraža
Če nas slavljenje ne privede bliže k Bogu, če se v nas nič ne premakne, če ne poslušamo Boga in mu ne odgovorimo z novo odločitvijo zanj, potem to ni slavljenje. Slavljenje ne morejo biti le pesmi, ampak nas mora radikalno spreminjati in preobražati ter preko nas preobražati tudi našo družbo. Pesmi brez dejanj so Bogu nepomembne (prim. Am 5).

Tadej Vindiš po članku Tima Hughesa »Worship Values« (www.worshipcentral.org)

Tim Hughes (obstaja verjetnost, da je to Soul in the City, London 2004, ko smo bili mi tam)


Arhiv vseh člankov >

V sodelovanju s:
 

© 2002-2007 Svetnik. Javna uporaba vsebin dovoljena s pridobljenimi pooblastili avtorjev. Optimizirano za IE5 in MF1. Avtor in urednik: TadejV.